Aplikativni model

V oblak sodijo predvsem rešitve, ki delujejo na principu odjemalec–strežnik: spletne aplikacije, vmesniki API in procesi v ozadju, do katerih uporabniki dostopajo prek brskalnika ali mobilne aplikacije. Da aplikacija izkoristi prednosti oblaka, mora biti zanj tudi zasnovana. Pomembne lastnosti take aplikacije so:

• Razširljivost

  Aplikacija teče v več enakih instancah, oblak pa jih ob večji obremenitvi samodejno doda in ob manjši odvzame. Zato instance ne hranijo stanja: podatki so v podatkovni zbirki ali predpomnilniku, dostopnem vsem.

• Odpornost

  Aplikacija je razporejena po več conah razpoložljivosti, zahtevke pa ob kratkotrajnih napakah samodejno ponovi. Okvara enega strežnika ali podatkovnega centra uporabnikov ne ustavi.

• Opazljivost

  Dnevniki, meritve in opozorila (na primer v Azure Monitor in Application Insights) pokažejo, kako aplikacija deluje, in opozorijo na težave, preden jih opazijo uporabniki.

• Avtomatizacija

  Okolje je opisano s kodo (infrastruktura kot koda), nove različice pa se po preverjanju samodejno postavijo (CI/CD). Vsako okolje je enako in vsaka sprememba sledljiva.

• Varnost

  Dostop temelji na identitetah in najmanjših potrebnih pravicah, skrivnosti so v varnem trezorju, podatki pa šifrirani med prenosom in v hrambi.

Prenesti vsako aplikacijo v oblak ni vedno smiselno, v mnogih primerih pa taka poteza zniža stroške in poenostavi upravljanje. Oblak je nepogrešljiv tudi za razvojna in testna okolja, ki jih postavimo, ko jih potrebujemo, in odstranimo, ko jih ne. V poslovnem okolju so najpogostejše hibridne rešitve, ki združujejo prednosti oblaka in obstoječe IT infrastrukture.